Od »meni je všeč« do učinkovitega dizajna: kako pravilno ocenjujemo dobro grafično oblikovanje?

»Meni je všeč.« To je eden najpogostejših stavkov, ki jih oblikovalec sliši ob predstavitvi novega logotipa, oglasa, embalaže ali spletne strani. In z njim ni nič narobe. Oblikovanje je vizualna izkušnja in povsem naravno je, da se nanj odzovemo osebno. Težava nastane, ko je osebni okus edino merilo, po katerem presojamo, ali je neko grafično oblikovanje dobro. Kajti nekaj je lahko estetsko zelo privlačno, vendar komunikacijsko neučinkovito. In obratno: rešitev nam osebno morda ni posebej všeč, vendar odlično opravlja svojo nalogo.

Pravo vprašanje zato ni samo: »Ali mi je všeč?«

Ampak predvsem: »Ali deluje?«

Lepota je pomembna, vendar ni dovolj

Grafično oblikovanje je vedno preplet estetike, funkcije, vsebine in konteksta. Dober oblikovalec se zato ne ukvarja samo s tem, kako bo nekaj videti, ampak predvsem s tem, kaj mora oblikovanje doseči.

Plakat mora pritegniti pozornost in hitro posredovati sporočilo. Embalaža mora izstopati na polici, hkrati pa povedati, kaj je izdelek in komu je namenjen. Spletna stran mora uporabniku omogočiti, da hitro najde informacije in naredi naslednji korak. Celostna grafična podoba pa mora ustvariti prepoznaven značaj podjetja. Pri vseh teh primerih je videz pomemben. Vendar videz sam po sebi ni cilj. Estetika pritegne pozornost. Funkcija določa, ali bo oblikovanje uspešno.

Ali je to prava rešitev za naročnika, njegovo blagovno znamko in njegove uporabnike? To sta dve različni stvari.

Primer

Predstavljajmo si na primer zelo minimalistično embalažo otroškega izdelka. Odraslemu je lahko izjemno všeč, vendar lahko preveč zadržana podoba izgubi stik s ciljno skupino. Podobno je pri finančni instituciji: zelo igriva in neformalna podoba je lahko vizualno zanimiva, vendar morda ne ustvarja občutka zaupanja, ki ga uporabniki pričakujejo.

Ne obstaja univerzalno »lepo« grafično oblikovanje. Obstaja ustrezno ali neustrezno oblikovanje glede na cilj, kontekst in uporabnika.

Kako torej ocenjujemo dobro grafično oblikovanje? (7 enostavnih pravil)

1. Ali razumemo sporočilo?

Prva naloga oblikovanja je pogosto preprosta: uporabnik mora razumeti, kaj mu želimo povedati. Pri tem je pomembna vizualna hierarhija. Kaj opazimo najprej? Kaj nato? Kaj šele na koncu? Velikost, kontrast, barva, položaj elementov, tipografija in prazni prostor skupaj ustvarjajo vizualno pot, po kateri se premika naše oko. Dober grafični dizajn uporabnika po tej poti vodi skoraj neopazno.

2. Ali je sporočilo razumljivo pravemu človeku?

Oblikovanje vedno komunicira z nekom. Zato ni dovolj vprašanje, ali je všeč naročniku. Pomembno je, ali ga bo razumel človek, ki mu je komunikacija namenjena. Najstnik, arhitekt, računovodja, turist ali otrok ne bodo nujno enako razumeli iste vizualne podobe. Pri spletni strani na primer ni dovolj, da je všeč naročniku. Pomembno je, ali obiskovalec hitro razume ponudbo, najde kontakt in ve, kaj lahko naredi naprej. Grafično oblikovanje je komunikacija. In pri vsaki komunikaciji je pomemben prejemnik. 

3. Ali oblikovanje podpira blagovno znamko?

Najmočnejše blagovne znamke lahko prepoznamo, še preden preberemo njihovo ime. Njihove barve, tipografija, fotografija, ilustracije in način komuniciranja ustvarjajo značilen vizualni jezik. Zato celostna grafična podoba ni samo logotip. Če je danes oglas minimalističen, jutri katalog igriv in naslednji teden spletna stran popolnoma drugačna, je lahko vsak posamezen izdelek sicer všečen, celota pa ne ustvarja prepoznavnosti. Gre za nekonsistentnost, ki je opazna in vnaša nezaupanje med naročnikove kupce.

4. Ali oblikovanje ustreza svojemu kontekstu?

Enaka rešitev lahko v enem okolju deluje odlično, v drugem pa popolnoma zgreši namen. Dekorativna pisava je lahko odlična za vabilo, precej manj primerna pa za prometni znak. Velike fotografije so lahko odlične pri predstavitvi turistične destinacije, manj uporabne pri tehničnih navodilih. Dober oblikovalec zato ne išče samo lepih rešitev, ampak pravo rešitev za konkreten primer.

5. Ali oblikovanje pritegne pozornost?

Danes imamo predvsem eno veliko težavo: pozornosti je premalo. Na spletu, družbenih omrežjih, ulici in v trgovinah nas vsak dan obdaja množica vizualnih sporočil. Oblikovanje mora zato pogosto najprej narediti nekaj zelo osnovnega: ustaviti pogled. Toda pozornost sama po sebi še ni uspeh. Če oglas pritegne pogled, vendar ne razumemo njegovega sporočila, je oblikovanje opravilo samo polovico naloge. Dober dizajn zato združuje opaznost in razumljivost.

6. Kako enostavno in praktično je oblikovano rešitev uporabljati?

Pri spletnih straneh in uporabniških vmesnikih je funkcionalnost še posebej pomembna. Gumb mora izgledati kot gumb, sicer begamo obiskovalca in izgubljamo pozornost. Navigacija mora biti logična. Besedilo mora biti berljivo. Pomembne informacije morajo biti dovolj vidne. Dober dizajn je pogosto nekoliko paradoksen: ko deluje dobro, ga skoraj ne opazimo.

7. Ali bo delovalo tudi čez nekaj let?

Ena od pasti oblikovanja je lovljenje trendov. Kar je danes moderno, je lahko čez nekaj let videti zastarelo. To ne pomeni, da se moramo trendom izogibati, ampak da moramo razumeti razliko med trendom in dolgoročno rešitvijo. Pri kampanji, ki bo trajala tri mesece, je vprašanje drugačno kot pri celostni grafični podobi, ki naj bi podjetju služila desetletje ali več.

Dober dizajn ni glasovanje

Pri oblikovalskih projektih se v odločanje včasih vključi preveč ljudi. Direktor ima svoje mnenje, marketing svoje, prodaja svoje, nato pa še nekdo iz računovodstva pove, katera barva mu ni všeč. Rezultat je lahko kompromis, ki je všeč vsem – in ne deluje posebej dobro.

Grafično oblikovanje namreč ni nujno demokratičen proces. Če deset ljudi glasuje med tremi rešitvami, ne bomo nujno dobili najbolj učinkovite. Dobili bomo rešitev, ki je dobila največ glasov. Zato je pri profesionalnem oblikovanju pomembneje imeti jasna merila kot pa veliko mnenj.

Kaj pa, če naročniku rešitev preprosto ni všeč?

Tudi to je povsem legitimno.

Če naročnik reče, da mu nekaj ni všeč, je bolj koristno ugotoviti zakaj, kot pa njegovo mnenje preprosto zavrniti. Seveda pa je izrednega pomena ugotoviti vzrok kajti edino tako lahko izboljšamo ali pripravimo novo rešitev. Naročnik mora svojo mnenje enostavno – argumentirati.
Velikokrat se pojavi tudi omaloževanje oblikovalčeve strokovnosti. Naročnik “ve” enostavno bolje in izhaja iz osebne preference in občutka estetike, ki mu je osebnostno blizu. Včasih pa se nad rešitvijo tudi namrdne, češ: “To je tako enostavno, saj ni nič posebnega, to lahko naredim tudi jaz!”. Pri tem spregleda dejstvo, da za najenostavnejšimi rešitvami stojijo strokovne in ciljane odločitve, ki so plod študije in raziskovanja. “Po bitki je vsak lahko general”, bi lahko rekli v takem primeru…

Od »kako naj izgleda?« do »kaj želimo doseči?«

Morda je prav tukaj največja razlika med ljubiteljskim in profesionalnim pogledom na oblikovanje.

Ljubiteljski pogled pogosto začne pri vprašanju: »Kako naj to izgleda?«
Profesionalni oblikovalski proces pa se začne nekoliko prej: »Kaj želimo doseči?«

Šele nato pride vprašanje, kako naj bo videti. Če vemo, kaj želimo doseči, lahko oblikovalske odločitve tudi utemeljimo. Zakaj takšna tipografija? Zakaj ta barva? Zakaj toliko praznega prostora? Zakaj je fotografija tako velika? Vsaka odločitev ni nujno edina možna, mora pa imeti svoj razlog.

Ko dizajn deluje, uporabnik pogosto opazi predvsem rezultat – ne pa dela, ki je bilo potrebno, da je do njega prišlo.